Na Triglav in nazaj.

Juhuhu! Pa smo šli. In prišli. Na Triglav in nazaj.

Kadar je pogovor nanesel na Triglav, je bilo seveda glavno vprašanje: kolikokrat pa si bil na Triglavu, po kateri poti, kdaj, itd. Odgovor: sploh še nisem bil. Kako pa je to sploh mogoče, to pa je sramota, kaj pa tvoja narodna zavest, ali nisi niti malo planinca in športnika itd. Tako pač je to bilo, ni bilo prave priložnosti, včasih težave z zdravjem, premalo kondicije, sem bolj kolesar kot pešec, sploh pa ne pravi visokogorski planinec. Če sem že šel kam iz doline, so bili to večinoma griči, poredko sredogorje, izjemoma malo višje. So mi tudi bolj všeč mehkejše gozdne steze kot trdo kamenje, s klini in jeklenicami pa sem se komaj kdaj srečal, so mi veliko bolj tuje kot domače in prijazne. Izgovorov dovolj in preveč.

Aljažev stolp
Potem je enkrat spomladi udarila z jasnega strela: člani DCA gremo na Triglav! Sekunda za premislek in odločitev: greš na Triglav, te priložnosti pač ne smeš zamuditi. Letos se na pomanjkanje kondicije po vseh telovadbah, tekaških, kolesarskih in še kakšnih treningih pač ne morem izgovarjati, priložnost je ponujena, obljubljeni so tudi planinski pohodi za vajo in trening tudi  za začetnike, družba je imenitna, več ali manj znana in primerna tudi mojim zmogljivostim.

Sledili so planinski treningi, ki jih je suvereno vodil izkušen in prekaljen vsestranski športnik in planinec Frenk in sicer postopoma od lažjih do kar zelo ekstremnih (vsaj za neizkušene). Žal se jih zaradi navzkrižja vseh mogočih svojih aktivnosti nisem udeležil prav veliko, so mi pa dali znanje, ki mi je manjkalo in  so mi ostali v lepem spominu.
Triglavski krst
Dan odhoda je bil izbran v skladu z vremensko napovedjo, ki nam je obljubljala najlepša mogoča dva dneva v daljšem obdobju. Napoved se je v glavnem tudi uresničila, z manjšo pomanjkljivostjo, z vrha Triglava so nam neskončne oblačne gmote preprečile vsakršen razgled.

Nekaj mojih vtisov in utrinkov: predvsem sta bila oba dneva en sam brezmejen užitek in doživetje in sicer od poti, za katero smo že na začetku zvedeli, da je skoraj brez večjih vzponov, če že ni ravninska ali pa gre navzdol,  do zanimivega vzpona na Triglav, planinskega krsta novincev,  spusta po klinih in ob jeklenicah, s prisrčnim srečevanjem številnih planincev in poletnega prečkanja snežišča, pa tudi pogled na osamljeno planiko ni manjkal. Organizacija pohoda je bila brezhibna: vodil nas je Frenk, na koncu kolone pa sta Sabina in Aleš skrbno pazila, da ne bi kdo od nas prekmalu pobegnil nazaj v dolino. Razgledi so bili čudoviti, žal  so nam jih prekmalu zastrli oblaki. Na Kredarici smo prenočili v lastni sobi (vse koče so bile polno zasedene), v zgornjem nadstropju, tako, da nas ni dosegel niti značilni kredarški vonj iz stranišč brez vode. Hrane je bilo v vseh nahrbtnikih dovolj, da nismo omagali zaradi pomanjkanja kalorij, pa še v kočah smo dodali kakšno lončnico, za zaključek pa v sirarni na planini Konjščici domač jogurt z žganci. Žejo smo gasili z vodo, ki jo obvezno nosiš s seboj (če ne za žejo, pa zato, da nahrbtnik ni prelahek), ni je pa čez bistro planinsko studenčnico, pa kakšen čaj v koči, nekateri pa tudi pločevinko piva , ki jo ponujajo študentje pri Aljaževem stolpu na vrhu Triglava.
Pot
Poti ne bom posebej opisoval. Kdor je bil na Triglavu, verjetno pozna pot z Rudnega polja na Pokljuki preko Studorskega prevala do Vodnikovega doma, naprej do doma Planika, na mali in nato na pravi Triglav, navzdol do doma na Kredarici, od tu spet do Planike, manjši ovinek do koče na Doliču, po Velski dolini spet do Vodnikovega doma na Velem polju in nazaj na Rudno polje. Za vsakogar, ki te poti še ni opravil, pa bi bil tudi moj podrobnejši opis neprimerno manj, kot doživiš v resnici, torej se potrudite, pojdite na Triglav in si naberite poln nahrbtnik svojih doživetij in enkratnih vtisov.

Za konec pa zahvala vsem, ki ste organizirali pohod in nam omogočili to doživetje in pa seveda krasni planinski družbi, s katero sem prvič stopil na vrh Triglava. Pa tudi Kekcu in Pehti za prisrčen sprejem v DCA dan potem. Upam, da se še bolj množično srečamo na drugem tradicionalnem pohodu članov DCA na Triglav 2014.

Živel Triglav, živel DCA!

Franci

Advertisements
This entry was posted in Šport in rekreacija. Bookmark the permalink.

Napišite komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s