Misel še bistra, polno živi

Čeprav so mi misli vse bolj počasne,
nočem, da pamet mi čisto ugasne.
V DCA vsakič z veseljem hitim,
da tukaj si urimo vsak svoj spomin.
Napeljave v glavi si spet uredim,
malodušje in prah iz nje napodim.
Se mnogo nabere v možganskih vijugah,
če  ne počistiš po večih odjugah.
Ko pa ovinkasta pot se odpre,
vodi te spet naravnost v srce.
In kadar lasje ti močno že sivijo,
oči še lahko se veselo iskrijo.
Tudi v starih, utrujenih kosteh,
ostaja mlad in čist nasmeh.
In, ko ti telo že počasi veni,
misel še bistra, polno živi.

Veronika

Advertisements
This entry was posted in Literarni prispevki. Bookmark the permalink.

Napišite komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s