Ples kot rekreacija v zrelih letih – zdravilo za odpravo demence

Že nekaj desetletij  plesni priročniki hvalijo koristi plesa, vendar le, če se z njim ukvarjamo pogosto.  Z raziskavami in analizami so ugotovili, da pozitivno deluje tudi na  dodatne elemente zdravja: zmanjševanje stresa in povečanje ravni serotonina s svojim občutkom ugodja.

Zadnje raziskave pa so zaznale še nekatere dodatne prednosti.

Redna plesna aktivnost nam stimulira možgansko dejavnost v mnogo večji intenzivnosti kot ostali športi.  Študija kaže na to, da možganska dejavnost pri plesu zaustavi napredek  Alzheimerjeve bolezni in druge demence, podobno kot  lahko vodi telesna vadba do telesne kondicije.

 

Merilo, hkrati pa metoda za  spremljanje stopnje demence in Alzheimerjeve bolezni, je bila duševna ostrina starejših oseb nad 70 let.

Presenečenje rezultata raziskovalne naloge o plesu je bila ta, da skoraj nobena od fizičnih aktivnosti, s katero se ukvarjajo starejši, ne nudi zaščite pred demenco. Zagotavlja kardiovaskularne koristi, vendar pa je bil poudarek te raziskave povečanje umske sposobnosti. Izstopala je pomembna izjema: edina telesna dejavnost za zaščito proti demenci  je bila redna plesna aktivnost.

Ples tudi povečuje spominsko sposobnost  vida v vseh starostnih obdobjih.

 

Rezultati raziskave:

* Branje -35% zmanjšano tveganje za demenco

* Kolesarjenje in plavanje – 0%

* Reševanje križank vsaj štiri dni v tednu – 47%

* Igranje golfa – 0%

* Ples pogosto -76%.

Takoj se pojavi dvoje vprašanj:

• Zakaj ima ples večjo vlogo in so rezultati boljši kot pri drugih dejavnostih za izboljšanje duševnega zdravja in zmogljivosti?

• Ali to pomeni vse vrste plesa, ali je ena vrsta plesa boljša od drugega?

 

Vsega raziskovalna naloga  ni podala. Ni odgovora na vprašanje različnih vrst plesa, kajti zato bi bila potrebna posebna naloga.

 

Dodane vrednosti plesa v primerjavi s telovadbo

Bistvo dodane vrednosti in inteligence pri plesu  so sprejemanje odločitev, ki se zahtevajo v delčku sekunde  v nasprotju s ponavljajočimi vajami.

Eden od načinov, da to dosežemo,  je, da se naučijo starejši  nekaj novega. Ne le plesati, ampak poskusiti nekaj novega. Ni potrebno skrbeti zato, da teh novosti, ki se jih bodo naučili,  ne bodo starejši nikoli potrebovali.

Naj bo to izziv za  um. Spodbujal bo željo možganov, da si ustvarjajo potrebo po novih poteh – povezavah.

Težki in zahtevni elementi plesa, povezave več zaporedij in ne fizično težki, imajo večji učinek, čeprav so včasih med postopkom učenja moteči, težko dojemljivi, kajti  ustvarili bodo večjo potrebo po novih živčnih poteh – sinapsah.

 

Ples združuje hkrati več funkcij možganov naenkrat; gibalno, racionalno, glasbeno. Ne gre pa tudi brez čustvenih  procesov. Za učenje plesa ni nikoli prepozno, nekateri potrebujejo več ponovitev, drugi manj. Učljivost starejših in sposobnost dojemanja novih znanj pri plesu  ne odstopa od učenja drugih novih znanj s področja jezikov, astronomije, umetnosti,….

Tokratni članek predstavlja predvsem dodano vrednost  plesa z enega področja; da je to lahko pripomoček za odpravo demence, ne gre pa zanemariti dejstva, da napredka pri plesu ni brez primerne telesne pripravljenosti.

 

Pripravil:

JAKA SADAR

Dodatni vir podatkov:

21-letna študijo o starejših občanih,  je vodil Albert Einstein College of Medicine v New Yorku, ki se financira z Nacionalnega inštituta za staranje, podatki pa so objavljeni v New England Journal of Medicine.

Advertisements
Objavljeno v Šport in rekreacija | Tagged | 1 komentar

Ob praznovanju dneva žena.

V  nedeljo smo uživale v drobnih ali velikih pozornostih, ki so nam jih naklonili naši najbližji, danes pa praznujemo v družbi prijateljev.

Dan za dnem,   celo leto, si naši najbližji želijo, da smo jim na voljo, vsi pričakujejo, da smo tudi vedno dobre volje. Samo zase si včasih vzamemo premalo časa. Imamo veliko vlog smo: žene, mame, tašče, babice……in še kaj in nosimo veliko  odgovornost.

Me pa se vseeno zavedamo, da je življenje lahko  praznik, zato se ga veselimo. Smo aktivne in obiskujemo veliko dejavnosti v našem centru. Uživamo torej  vsak dan, ki nam je dan! Srečen je tisti, ki mu veliko pomenijo malenkosti, ki ga osrečujejo drobne pozornosti.  Sreča je, ko smo v družbi ljudi, ki nas spoštujejo in nas imajo radi.

Najlepše naše vsakodnevno darilo je  veselje do življenja in nasmeh, lepa-prijazna beseda, optimizem in vzpodbuda. Večkrat kot doslej si vzemimo čas čisto zase. Ko smo zdrave in srečne,  lahko poskrbimo za vse naše najbližje, tiste, ki  nas imajo radi in tiste, ki nas potrebujejo.

Biti ljubljena, slišana, spoštovana, sprejeta in razumljena … biti sogovornica in soustvarjalka, vse to so najgloblja hrepenenja, ki jih nosi v sebi vsaka ženska v vseh življenjskih obdobjih.

Življenje nam polepšajo tudi lepi spomini.  Spomnim se, kako smo ob tem prazniku v šoli brali črtice Ivana Cankarja: Skodelica kave ali Mater je zatajil, pa Prežihove Solzice in še kaj, kako smo za mame nabirali telohe in  zvončke in kako so jih bile vesele.

Naj zaključim z mislijo, ki mi jo je  ob prazniku rekla hči: »Brez žensk bi na svetu turobno bilo! Le kdo bi nas ljubil, objemal sladko?«

Iva Grmek, 13.3.2015

Objavljeno v Literarni prispevki, Rastline | Komentiraj

Nikoli se ne bomo postarali!

Člani dnevnega centra aktivnosti podiramo stereotipe o starejši generaciji, generaciji 50 +. Smo dokaz, da lahko na stara leta uživamo, se zabavamo, še naprej vzdržujemo ali celo razvijamo motorične sposobnosti, se umetniško izražamo, učimo novih jezikov in računalništva. Na pohodih smo prehitele marsikaterega predstavnika mlajše generacije, še zmeraj pa se, kljub novo pridobljenemu znanju in veščin na področju uporabe socialnih omrežij in informacijsko komunikacijskih tehnologij, raje kot za računalnikom ali po telefonu s prijatelji družimo osebno, po navadi kar ob koncu naših aktivnosti v centru.
V dobri družbi skrbimo za to, da se nikoli ne bomo postarali. Sodeč po povratnih informacijah naših članov si upamo trditi, da vodje dnevnih centrov aktivnosti za starejše odlično izpolnjujejo svoje poslanstvo.
Zagotovo vsi prispevamo k večji kakovosti in aktivnosti našega vsakdana, skozi dejavnosti, ki jih izvajamo in preko druženja vsi skupaj prejemamo veliko.

Milica Dizdarević
Ljubljana, 20. junij 2014

Objavljeno v Izkušnje iz DCA | Komentiraj

Odprimo življenju pot!

V dnevnem centru aktivnosti za starejše so poskrbeli za upokojence oz. starejše občane, da tudi umsko in fizično krepimo naše zdravje. Center je odprt cel dan in v njem se dogajajo različne dejavnosti, za katere v mladosti ni bilo niti možnosti niti časa. Bilo je treba ustvarjati domove, skrbeti za družine itd. Sedaj pa so otroci šli vsak po svoje in ostali smo sami in starejši.
Ampak ni se treba zapirati med štiri stene in misliti kako nam je hudo. Zato so poskrbeli pridni, mlajši ljudje, ki nam omogočajo, da se v dnevnih centrih družimo, imamo razne aktivnosti, telovadimo, slikamo, delamo ročna dela, učimo se tujih jezikov, računalništva itd. Za vse to poskrbijo naše vodje centrov, ki se trudijo, da v centrih poteka vse tako kot je treba.
Kdo bi si mislil, da se nogavice lahko uporabi še za kaj drugega in ne le, da nas grejejo. Iz poškodovanih najlonk lahko recimo naredimo rožice, ki nam krasijo domove.
Najbolj pa je zdravo druženje starejših. Vsako jutro nas pred in po aktivnostih čaka čaj, kavica. Za to poskrbijo naše pridne in prijazne punce, ki vodijo centre in za prijaznost smo jim zelo hvaležni. Kaj je lepšega kot to, da te na stara leta sprejme mlad, prijazen obraz. In to so naše vodje z mentorji – prostovoljci, ki delujejo v centru. Mi pa si krepimo duha in telo, saj to v starosti najbolj potrebujemo. Če si aktiven imajo zdravniki z nami manj dela. Smeh pravijo je pol zdravja, tega pa v naših dnevnih centrih ne manjka.
Zato smo hvaležni, da so nam na starost omogočili tako lepo druženje. Hvala!
Pridružite se nam!
Lada Baraga

Ljubljana, 14. maj 2014

Objavljeno v Izkušnje iz DCA | Komentiraj

Slikarska delavnica v Izoli – vtisi udeležencev

27 “slikark in slikarjev” DCA s Povšetove in Gosposvetske je zavidljivo lep dan preživelo v Izoli poleg hotela Delfin. Razpostavili smo stolčke, stojala, platna, akrilne barve, čopiče, in zagrizli v opazovanje. Slikali smo, kar nam je poželelo srce. V mirnem okolju smo prisluhnili prišepetavanju valov in ustvarjali. Nekaterim je bilo všeč malce oddaljen mestece, drugim viseči čoln, hribčki daleč zadaj, kakšna barka na odprtem morju… Najbolj vztrajni so “malali” do konca, ostali smo se še sprehodili skozi dosti zeleno Izolo, potopili noge v hladno morje, in si zaželeli ostati vsaj še nekaj dni. V dobri družbi in pod Vandinim (za njo značilnim mirnim ponašanjem) mentorstvom smo ustvarili lepe malarije, ki jih bomo čez kakšen mesec razstavili na Povšetovi. Čudovito smo se imeli, bogatejši smo za izkušnjo slikanja morskega dela sveta. Hvala vsem, ki ste z menoj delili čudovite občutke. Se vidimo kmalu!

Aiša

Z velikim veseljem smo se slikarji spravili na morje v Izolo, da bi risali okoliš in morje. Spravili smo se na skale in na pomol, da smo pri prelepem vremenu imeli čudoviti razgled na lepo Izolo. Po končanem delu smo občudovali slike, ki smo jih ustvarili in si privoščili lep sprehod po Izoli. Naredili gasilski posnetek in vsi veseli prišli proti večeru v Ljubljano.

Ivica

Bilo je prijetno doživetje, ki ostane v spominu. Čudovit razgled je ponujal za slikarska ustvarjanja veliko možnosti.

Ivanka

To je bil moj prvi izlet odkar se udeležujem dejavnosti v DCA. Bilo je zelo lepo, sproščajoče. Všeč mi je bilo, ker smo nekaj časa slikali, nato smo si ogledali mesto Izola, šli na sladoled in posedeli na klopci ob morju. Vsi smo se dobro razumeli, tako, da se bom še kdaj udeležila slikarske avanture.

Breda

Prijeten dan je vabil na izlet v Izolo našo skupino slikarske delavnice. Vzdušje je bilo veselo že na avtobusu, ko pa smo prispeli na morje, nas je že prevzel pogled na morsko obalo ter ladje, zasidrane v zalivu. Izbrali smo si vsak svoj prostor in že smo se zatopili v slikanje narave, morja, oddaljenega naselja in hribov v ozadju. Zelo hitro je minil dan v prijetni družbi in kmalu je že prišla ura, ko smo odrinili nazaj v Ljubljano. Upam, da bomo kmalu ponovili podoben izlet.

Vlasta

Z izletom sem bila zelo zadovoljna. Slikala sem z akrilno tehniko. Mesto slikanja je bilo v senci z lepim razgledom na obalo s svetilnikom. Dogovorili smo se, da bomo našo slikarsko enodnevno  dogodivščino ponovili.

Stanka

Izbor lokacije je bila zelo ustrezna. Vzdušje je bilo na izletu odlično, tako na avtobusu, kot na mestu slikanja. Organizacija izleta je bila zelo dobra, kar gre zasluga naši mentorici Vandi. Želim si še kakšnega takšnega druženja.

Tatjana

 

Objavljeno v Izkušnje iz DCA | Komentiraj

Intervju s plesnim pedagogom, g. Miranom Pritekljem

 Plesna vadba

V dnevnih centrih aktivnosti za starejše (DCA)  je v vsakem centru na programu tudi nekaj plesnih uric, ki se jih člani  radi udeležujejo. Plesi so različni, od plesov v krogu, družabnih, do telovadbe s plesom. Nekateri centri imajo plesne  urice s preplesavanjem že naučenih plesov iz mladostnih let in dodajanjem novih znanj,  druge plesne ure so usmerjene v začetno učenje, so pa tudi plesi, kjer je v ospredju družabnost – npr. plesi v vrstah. Zanimivo je, da udeleženci plesne vadbe velikokrat  sodelujejo tudi pri drugih telovadbah. Vse plese po centrih vodijo prostovoljci, ki se po najboljših močeh trudijo in delijo svoja znanja.

G. Miran Pritekelj se je z veseljem odzval vabilu za  intervju na temo plesa. Ne glede na inženirski poklic, kjer vlada natančnost,  se je kmalu podal na pot plesa in plesnega tekmovalca,  kjer je natančnost plesnih korakov in koreografij  potrebna kot v katerem koli inženirskem poklicu. Hkrati je ples tudi del umetnosti,  kjer veljajo pravila intuicije, nadarjenosti,  pa tudi izjemnega truda za dosego ciljev. G. Pritekelj je danes  izkušen plesni  pedagog z mednarodno licenco, trener in  mednarodni  plesni sodnik.  Vodi svojo  družinsko plesno šolo Mirandance, ki je izrazito usmerjena v medgeneracijsko delo: z mladimi, odraslimi in tudi s starejšo populacijo.

Intervju je namenjen starejši generaciji plesalcev v DCA . Postavil sem mu nekaj vprašanj  z namenom, da bi osvetlil nekatera spoznanja glede plesa.

Mnenje  plesnega pedagoga g. Priteklja je,  da se plesa po knjigah ne da naučiti, da je potreben živ stik  s plesalci, zagovarja kvaliteto plesnega koraka in gibanja. S tem namenom je izdal tudi prvi slovenski učni pripomoček, plesni DVD z izjemno metodiko učenja.  Starejši učenci si pri spoznavanju novih tehnik ali koreografij plesa  težko zapomnijo sosledje več novih slik. Ko pridejo s plesne urice, bi bilo novo znanje potrebno ponoviti,  žal je pogostokrat namesto spomina le tema. Njegov metodološki princip te težave izniči s ponovnim  ogledom  DVD-jev doma, z zelo natančnim, lahko tudi upočasnjenim  in skrbnim pregledom  posameznih  elementov in ponavljanjem  tega, kar ste se naučili na vajah. Vaja dela mojstra! Ponavljanje pa je mati modrosti!

Že od nekdaj poznamo ples  kot ritual, gibanje zaradi veselja ali žalosti. Skozi stoletja se je ples in njegov namen spreminjal. Kakšen pomen ima ples danes?

Ples je bil še pred 20-25 leti  razlog za druženje, spoznavanje  nasprotnega spola. Danes ima ples večji pomen v smislu rekreativne oblike druženja. To druženje prehaja v zdravo obliko rekreacije,  v gibanje, v zdrav življenjski  slog.

Pri vašem delu imate bogate, velike izkušnje  pri vodenju in učenju z različnimi  generacijami.  Katere točke so lahko skupne  vsem generacijam?

Vsem je skupno to, da gre za družabno obnašanje v skupnem prostoru. Nihče ni izločen iz tega dogajanja, vsi so prisotni. Pomembna je odprtost duha in želja po druženju in zabavi v skupini.

Tudi starejši radi zaplešejo. Kakšen je pomen plesa za starejše?

V modernih časih ugotavljamo, da je ples idealna oblika rekreacije za starejše. Ples kot rekreativni šport vključuje v partnerstvu vse oblike gibanja rok, telesa, nog.  Hkrati partnerja stalno razmišljata o novih gibih, vseskozi sta aktivno zaposlena s celotnim bitjem: miselno in telesno.

Med plesi poznamo v DCA plesno rekreacijo, družabne plese, ljudski in ciganski ples, plese v krogu.  Obstaja pa še cel niz drugih zvrsti plesa: balet,  plesi v vrsti,…   Razen tega, da telesna pripravljenost ni več takšna  kot v mlajšem obdobju, so mnogokrat člani izgubili tudi partnerja, zato me zanima, kateri plesi so primerni za starejšo populacijo?  70 + – 15 let

Iz izkušenj lahko povem,  da je za starejšo generacijo izjemno primeren foxtrot,  angleški valček,  slowfox po določenem času učenja, normalni ritmi cha cha cha-ja in rumbe in skupinski plesi v krogu ali vrsti. Nekateri pari so kljub poznim sedemdesetim ali osemdesetim letom še zelo aktivni, fizično sposobni. Tudi osemdeseta leta so primerna za ples in plesno rekreacijo.

Katere karakteristike plesalcev  so najpomembnejše? Da imajo plesalci smisel za glasbo, ritem, prostor, voljo…?

Najpomembnejša je volja, in da pri plesu najdejo zadovoljstvo v druženju in gibanju. Talent je relativna zadeva. Pomembno je, da znajo lepo hoditi, kot hodijo po cesti, kajti ples je hoja,  nič drugega.

Vsi starejši se zavedajo, da jim vaje ne gredo tako dobro od NOG kot pred nekaj desetletji. Na kaj naj bodo pri učenju in potem pri plesu starejši  posebno pozorni?

Potrebujejo več ponovitev lažjih vzorcev, ne ukvarjamo se z zahtevnimi koreografijami. Osnovni koraki so prirejeni za povprečnega plesalca v vseh starostnih obdobjih. Veliko je   odvisno tudi od izkušenj.  Nekdo, ki  pleše že celo življenje, se bo lahko tudi na starost naučil kaj bolj kompliciranega. To pa je seveda relativno. Včasih je kaka figura mnogo lažja kot pravilen osnovni korak.

Kako naj bo sestavljena 1,5  urna vaja plesa?  Bi lahko predlagali,  kaj naj vsebuje taka vadba? Gre za vprašanje razlike med vadbo za odrasle in vadbo za starostnike  (počasnejša glasba s počasnejšimi plesnimi koraki  za začetek), … .

Pomembno je,  da ob prihodu na plesno vajo vsak posameznik poskrbi  samostojno ali v skupini vsaj za rahlo ogrevanje okončin.  Dogaja se, da plesni par po 10-20 minutah plesa  še ni ogret. Plesna vadba naj se začne s počasnejšimi plesi:  angleški valček, blues, foxtrot, rumba, kvadratna rumba ali slowfox, počasi stopnjujemo intenzivnost,  po 20 minutah pa sledi učenje 20-30 minut  tehničnih elementov in v zadnjem delu 40 minut ponovimo tisto, kar smo se naučili in plese,  ki jih že znamo.

Učite z zanimivo logiko plesnih figur, ki omogočajo plesnemu paru, da pridobljeno znanje korakov uporabi pri različnih plesih. Pri tem mislim na primer nekaterih korakov,  ki se jih učijo vaši plesalci pri angleškem valčku in jih lahko plešejo tudi pri tango plesu, ki ima povsem drug ritem.  Ali pa uporaba korakov, slik, figur pri rumbi in cha cha cha-ju, ki pa imata skupne korenine?  Lahko o tem poveste kaj več?

Vedeti je potrebno, da je ples igra prenosa težišča – balansa. Če smo  pri plesu znotraj balansa suvereni, lahko na različne ritme uporabljamo podobno koreografijo. Vsekakor izgleda kvadrat pri sambi drugače kot kvadrat pri angleškem valčku, seveda tudi drugače kot kvadrat pri rumbi. Razlika je pri ritmu, dvigih in spustih, osnovna ideja je pa podobna.  Zakaj ne bi uporabili nekaj,  kar znamo vizualno,  v različnih ritmih. Moji tečajniki in jaz vemo,  da je to ista figura, tega drugi plesalci ne opazijo in mislijo, da je to nova figura. S tem moji tečajniki širijo nabor plesnih figur  in tudi,  ustrezno svojemu znanju,  kvalitetno odplešejo.

Imate kako pomenljivo zgodbo o starejših plesalcih? (Morda o paru v starosti nad 80  let, ki obiskuje v  vaši plesni šoli najzahtevnejši plesni tečaj  in pozna marsikatero skrivnost plesa rumbe, slowfoxa, angleškega valčka,…).

Začela sta plesati v poznih srednjih letih. Ples ju pomlajuje. Obvladata vse latinsko ameriške in standardne ter druge družabne plese. Veselje ju je pogledati, kako obvladujeta ritem in prostor. Pri plesu rumba in tudi drugih južnoameriških ritmih zastopam mnenje,  da je najlepši ritem tisti in od tam, kjer je izhodišče tega plesa. No, ravno pri rumbi sta si izborila svoj ritem in od tega ne odstopata.

Pri plesu velja pravilo, da moški pri plesu vodijo, ženske pa jim sledijo. Na plesnih vajah prikažete moške korake in tudi ženske korake in figure. V kakšni meri morajo tudi ženske samostojno poznati plesne korake? Pogostokrat se zaiskri med plesalcema. Razlogi so lahko utrujenost pri učenju novih korakov,  različna fizična pripravljenost,  enega od partnerjev  ples zanima bolj,  zbranost. Kakšen nasvet imate za plesni par, kako uskladiti interese, ugasniti iskrice,…?

Kot v življenju: on se domisli, ona naredi, on ji sledi! Tako je tudi pri plesu. Pri plesu in partnerstvu v gibanju gre za enakopravnost,  odgovornost je od obeh enaka. Če eden od plesalcev  težko sledi partnerju, bo par težko funkcioniral.

Najlažje bi bilo,  če sta partnerja enakega znanja in sposobnosti,  da so plesni koraki za oba užitek. Boljši  mora biti  nekaj časa zelo potrpežljiv, da ga drugi pri znanju ujame.

Imate kako zanimivo anekdoto o dogajanju na plesnih vadbah?

Seveda, v teh letih poučevanja se jih je nabralo  kar veliko.

Na plesnem tečaju smo se učili  kombinacijo plesa angleškega valčka,  skoraj celo uro in pol. Na koncu so bile pripombe, da se samo učijo in nič ne plešejo. Naslednjo uro so samo plesali, pa  so bile pripombe, da se nič ne učijo.

Je res, da imajo narodi v genih različen ritem, na primer:  južnoameriški, srednjeevropski,  balkanski-vzhodno ruski?  Kako se to odraža pri učenju plesa?

Nekoč so v Jugoslaviji in še marsikje učili južnoameriške plese po evropsko- ameriški metodi (ritmu). Tudi danes še vedno učijo po tej metodi. Ste zagovornik latino stila.  Zakaj, kje vidite prednost?

Kmalu po drugi svetovni vojni je prišel v Evropo vpliv Amerike. Prinesli so ga ameriški vojaki:  ples jive, ples jitterbug, east coast swing, rock and roll, hkrati pa so Angleži obiskovali Kubo in ostalo latinsko Ameriko. Domov so prinesli gibanje teh plesov in jih oplemenitili z evropskim videnjem tega ritma. V zadnjem času se približujemo avtentičnim ritmom in sledimo tem izzivom. Mnogi strokovnjaki obiskujejo lokacije, Kubo, Afriko, in se učijo prvinskega plesa, kjer se je ta oblika plesa razvila.

Slovenci smo na meji med vzhodom in zahodom in imamo kvalitete obeh populacij. Smo dovolj pridni in delavni, sposobni,  znamo delati, trenirati  in se prilagoditi. Imamo dovolj vroče krvi kot vzhodnjaki in južnjaki, da znamo to prednost spraviti v gibanje. Slovenci kot narod smo izjemni plesalci že nekaj časa, tudi v svetovnem vrhu.

V nekaterih strokovnih člankih na temo samopodobe mladih ali starejših  je nasvet za pridobitev samozavesti tudi ta, da je ples zdravilo za samopodobo  – samozavest. Pri plesu je visok nivo samozavesti pomemben.  Imate s tem kaj izkušenj?

Včasih je ples prvi dan največja mora nekaterih plesalcev. Nekateri bi šli raje k zobozdravniku   kot na plesne vaje. Zgodi se, da se kdo udeleži vadbe z dodatki alko hlapov, kar ni dobro, saj plesni korak potem še težje teče. Ples je pomemben za vsakega posameznika, še posebno za moškega. V nobenem drugem športu se vloga moškega ne izpostavi  tako kot pri plesu. On je tisti, ki vodi in odloča,  plesalka pa mu sledi. Priporočam vsem mladim in starejšim, da se vključijo v plesno vadbo, v učenje plesnih korakov. Ne glede na to, da je začetek težak, je veselje do drsenja po plesnem parketu potem toliko večje, pride s časom.

Kako vi vidite prihodnost plesnih aktivnosti za starejše generacije,  je plesna aktivnost v zatonu ali ima perspektivo?

Odvisno kje. V Nemčiji je družabni ples kot rekreacija na drugem mestu takoj za nogometom, seveda so tam  tudi drugačne vrednote.  Plesno druženje ima poseben pomen.  Redna vadba v plesni šolah,  plesnih delavnicah,  plesnih vikendih,  upokojenskih združenjih,  domovih za ostarele,  ni le izjema, pač pa ima  velik pomen za vsakega posameznika.

V Sloveniji smo imeli v časih plesnega učitelja g. Adolfa Jenka v Ljubljani in g. Simončiča v Mariboru zanimive plesne generacije, tudi v osemdesetih letih je bilo kar precej uspešnih plesalcev. V zadnjem času je pri mladih opaziti pretirano zapravljanje časa z druženjem prek elektronskih medijev, pri konkretnem stiku pa imajo težave. Starejši pa se ne dajo. Udeležujejo se plesnih tečajev in skrbijo za svojo rekreacijo.

Intervju z g. Miranom Pritekljem je pripravil Jaka Sadar

Objavljeno v Šport in rekreacija | Komentiraj

Izkušnje članov z DCA

Z vsem sem zadovoljna. Program dejavnosti je dober za dušo in telo. Potrebovali bi še več podobnih prostorov.

Muhiba

Že več kot pol leta redno obiskujem DCA in sem prijetno presenečen nad kvaliteto in pestrostjo programov. Priporočam obiske DCA vsem, ki si želijo jutranje telovadbe, klepet ob kavici in čajčku in ob množici drugih dejavnosti.

Marjan

V centru je dovolj raznih dejavnosti, tako da lahko vsak najde nekaj zase, le volja je potrebna, da se odpraviš od doma. Različne dejavnosti, kot so učenje tujih jezikov, logika in urjenje spomina, pevske vaje, joga, pilates, vsakodnevna telovadba različnih gibov in še kaj bi se našlo, krepijo telesni duh in samozavest v človeku. Družite se lahko tudi ob kavici, čaju, kartanju, namiznem tenisu, šahiranju ali branju časopisov. Ob telovadbi lahko pridete do dobre forme. Če vam nič od tega ne pomeni dosti, je vsaj druženje in klepet dobro za boljše počutje.
Priporočam vam, da se tudi v pozni jeseni življenja pridružite skupinam v centrih, saj je vzdušje res enkratno, sproščeno in prijazno. Zato organizatorjem vsa pohvala za organizacijo in prijaznost.
Že to, da se odpravite od doma proti DCA, ste naredili nekaj ali vsaj prvi korak za vaše boljše počutje.

Cvetka

Objavljeno v Izkušnje iz DCA | Komentiraj

Na Triglav in nazaj.

Juhuhu! Pa smo šli. In prišli. Na Triglav in nazaj.

Kadar je pogovor nanesel na Triglav, je bilo seveda glavno vprašanje: kolikokrat pa si bil na Triglavu, po kateri poti, kdaj, itd. Odgovor: sploh še nisem bil. Kako pa je to sploh mogoče, to pa je sramota, kaj pa tvoja narodna zavest, ali nisi niti malo planinca in športnika itd. Tako pač je to bilo, ni bilo prave priložnosti, včasih težave z zdravjem, premalo kondicije, sem bolj kolesar kot pešec, sploh pa ne pravi visokogorski planinec. Če sem že šel kam iz doline, so bili to večinoma griči, poredko sredogorje, izjemoma malo višje. So mi tudi bolj všeč mehkejše gozdne steze kot trdo kamenje, s klini in jeklenicami pa sem se komaj kdaj srečal, so mi veliko bolj tuje kot domače in prijazne. Izgovorov dovolj in preveč.

Aljažev stolp
Potem je enkrat spomladi udarila z jasnega strela: člani DCA gremo na Triglav! Sekunda za premislek in odločitev: greš na Triglav, te priložnosti pač ne smeš zamuditi. Letos se na pomanjkanje kondicije po vseh telovadbah, tekaških, kolesarskih in še kakšnih treningih pač ne morem izgovarjati, priložnost je ponujena, obljubljeni so tudi planinski pohodi za vajo in trening tudi  za začetnike, družba je imenitna, več ali manj znana in primerna tudi mojim zmogljivostim.

Sledili so planinski treningi, ki jih je suvereno vodil izkušen in prekaljen vsestranski športnik in planinec Frenk in sicer postopoma od lažjih do kar zelo ekstremnih (vsaj za neizkušene). Žal se jih zaradi navzkrižja vseh mogočih svojih aktivnosti nisem udeležil prav veliko, so mi pa dali znanje, ki mi je manjkalo in  so mi ostali v lepem spominu.
Triglavski krst
Dan odhoda je bil izbran v skladu z vremensko napovedjo, ki nam je obljubljala najlepša mogoča dva dneva v daljšem obdobju. Napoved se je v glavnem tudi uresničila, z manjšo pomanjkljivostjo, z vrha Triglava so nam neskončne oblačne gmote preprečile vsakršen razgled.

Nekaj mojih vtisov in utrinkov: predvsem sta bila oba dneva en sam brezmejen užitek in doživetje in sicer od poti, za katero smo že na začetku zvedeli, da je skoraj brez večjih vzponov, če že ni ravninska ali pa gre navzdol,  do zanimivega vzpona na Triglav, planinskega krsta novincev,  spusta po klinih in ob jeklenicah, s prisrčnim srečevanjem številnih planincev in poletnega prečkanja snežišča, pa tudi pogled na osamljeno planiko ni manjkal. Organizacija pohoda je bila brezhibna: vodil nas je Frenk, na koncu kolone pa sta Sabina in Aleš skrbno pazila, da ne bi kdo od nas prekmalu pobegnil nazaj v dolino. Razgledi so bili čudoviti, žal  so nam jih prekmalu zastrli oblaki. Na Kredarici smo prenočili v lastni sobi (vse koče so bile polno zasedene), v zgornjem nadstropju, tako, da nas ni dosegel niti značilni kredarški vonj iz stranišč brez vode. Hrane je bilo v vseh nahrbtnikih dovolj, da nismo omagali zaradi pomanjkanja kalorij, pa še v kočah smo dodali kakšno lončnico, za zaključek pa v sirarni na planini Konjščici domač jogurt z žganci. Žejo smo gasili z vodo, ki jo obvezno nosiš s seboj (če ne za žejo, pa zato, da nahrbtnik ni prelahek), ni je pa čez bistro planinsko studenčnico, pa kakšen čaj v koči, nekateri pa tudi pločevinko piva , ki jo ponujajo študentje pri Aljaževem stolpu na vrhu Triglava.
Pot
Poti ne bom posebej opisoval. Kdor je bil na Triglavu, verjetno pozna pot z Rudnega polja na Pokljuki preko Studorskega prevala do Vodnikovega doma, naprej do doma Planika, na mali in nato na pravi Triglav, navzdol do doma na Kredarici, od tu spet do Planike, manjši ovinek do koče na Doliču, po Velski dolini spet do Vodnikovega doma na Velem polju in nazaj na Rudno polje. Za vsakogar, ki te poti še ni opravil, pa bi bil tudi moj podrobnejši opis neprimerno manj, kot doživiš v resnici, torej se potrudite, pojdite na Triglav in si naberite poln nahrbtnik svojih doživetij in enkratnih vtisov.

Za konec pa zahvala vsem, ki ste organizirali pohod in nam omogočili to doživetje in pa seveda krasni planinski družbi, s katero sem prvič stopil na vrh Triglava. Pa tudi Kekcu in Pehti za prisrčen sprejem v DCA dan potem. Upam, da se še bolj množično srečamo na drugem tradicionalnem pohodu članov DCA na Triglav 2014.

Živel Triglav, živel DCA!

Franci

Objavljeno v Šport in rekreacija | Komentiraj